Novice

kritike in recenzije

Pečat stvarjenja: življenje znanstvenice Alme

Pečat stvarjenja: življenje znanstvenice Alme

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. november 2014 ― Če bi se moral prav na hitro odločiti, kateri del trojice Kopernik-Darwin-Freud je tisti, ki je človekovi racionalni umeščenosti v svet napravil večji pretres, bi seveda stavil na prvega. Vseeno je posegel po nečem, kar mnogo presega vsakodnevni domet slehernikovega bavljenja z običajnim. A, če dobro pomislim, je natanko tako bilo tudi z drugim in tretjim. Zato bi bilo nemara na mestu vprašanje, kako sploh lahko vplivajo njihova spoznanja, odkritja in resnice na posameznika, v njegovi vsakodnevni skrbi za tostransko življenje. Ali niso preveč teoretsko oddaljena? Ne, v resnici ne. Mindset sodobnega človeka je najbrž veliko bolj odvisen od znanstvene paradigme, kot se to zdi na prvi pogled. In vendarle nas debate, ki jih vsakodnevno poslušamo, vlečejo v mitologije, ki ponujajo rešitve s kisom ali odrešitve v veri v nedoumljive svetovne zarote, katerih del so najbrž tudi te debate same. Načinov, kako se lahko upremo tem zatemnitvam, je seveda dovolj. In menim, da je najbolj dostopen način v tem primeru tudi zelo učinkovit in hkrati tudi dovolj obetajoč. Sam seveda predlagam knjige. Literatura, ki na dosegljiv in narativen način pred bralca pripelje življenje znanstvenika z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, ki tej ali temu pridejo naproti, je lahko tudi tisti tlakovec, ki lahko vodi v pravo smer. vir slike:emka.si Pečat stvarjenja (The Signature of All Things) je roman, ki najpoprej in najbolj podrobno počne prav to. Prikazuje življenje Alme Whittaker, ki se je znanosti predala z vsem, kar je imela. Roman je napisala Elizabeth Gilbert lansko leto in že letos smo ga prejeli na police. Gre za relativno obsežno pisarijo, ki bo s svojim nemalokrat zabavnim tonom zlahka zapeljala mnoge bralce. In vedno bolj, ko bodo ti posegali po globini romana, se bodo odstrle tudi vse želje avtorice, ki jih je imela, ko je pisala knjigo. V resnici gre za delo, ki pelje v mnoge smeri. Kam vse torej gremo?Kot rečeno, Pečat stvarjenja je zgodba o znanosti. Alma Whittaker je
Interstellar (2014)

Interstellar (2014)

Filmski kotiček, 10. november 2014 ― Slovenski naslov: Medzvezdje Država: ZDA, VBLeto: 2014Žanri: Avantura, ZF  Dolžina: 169' , Imdb Režija: Christopher NolanScenarij: Jonathan Nolan, Christopher NolanIgrajo: Matthew McConaughey, Anne Hathaway, Jessica Chastain, Mackenzie Foy, John Lithgow, David Gyasi, Michael Caine Medzvezdje je pričakovano najbolj vroč jesenski blockbuster. Novi film človeka, ki je samo s trilogijo Vitez teme na kinoblagajanah po celem svetu zaslužil skoraj dve in pol milijardi dolarjev, bo nedvomno še ena finančna uspešnica, mojo malenkost pa je mnogo bolj kot finančni uspeh filma zanimalo, ali Christopher Nolan lahko izboljša svojo formo, po dokaj povprečnem sklepnem dejanju trilogije o človeku-netopirju. Zdaj, par dni po ogledu, ko so vtisi že sortirani in več ali manj dokončni ocenjujem, da Medzvezdje krivuljo kakovosti Nolanove filmografije vendarle usmerja navzgor, čeprav o kakšnem konkretnejšem kakovostnem premiku ne morem govoriti.  V nadaljevanju tega prispevka bom v funkciji analize videnega razkril nekatere pomembne elemente zgodbe, kar tistim, ki filma niso videli, lahko pokvari ogled filma.  Zgodba je postavljena v bližnjo prihodnost, v kateri je bivanje na Zemlji za človeka iz dneva v dan bolj zahtevno in neprijazno.  Svetovna ekonomija že dolgo ne obstaja več, kmetijske površine za pridelavo hrane predstavljajo zadnjo še delujočo vejo gospodarstva, ki jo s posebnimi zakoni in predpisi regulira država.  Peščeni viharji ljudem grenijo življenja, klimatske spremembe in sneti so uničile večino kultur in koruza je edina rastlina, ki še vedno uspeva v tako neprijaznih pogojih. Toda večini je bolj ko ne jasno, da bo tudi ta kultura, ki za človeka predstavlja edini vir hrane, počasi začela izginjati z obdelovalnih površin. Zemlja počasi umira in z njo tudi življenje na njej.  Cooper (McConaughey) je bivši pilot NASE, ki se je iz sedeža sofisticiranih letal presedel za volan kombajna, s katerim pobira pridelek na družinskih koruznih poljih. Znanost je še vedno njegova vel

(R)evolucija in disidentstvo?

Pogledi, 10. november 2014 ― Se še spominjamo posnetkov Berlinčanov 9. novembra 1989? Nekateri stojijo, drugi sedijo na zidu, bingljajoč z nogami, medtem ko ga množica z ene strani kruši pod budnim očesom zahodnih medijev, na drugi pa se najpogumnejši prerekajo z vzhodnonemško policijo, katere avtoriteta vidno kopni. Gre za kultne podobe, za konec enega in začetek drugega obdobja. S časovne distance petindvajsetih let so posnetki celo še bolj pretresljivi, saj iz njih veje nekakšna čistost; prežema jih veselje »malega« človeka zaradi kolapsa zatiralskega sistema, občutiti je moč, voljo in pogum za nov začetek.
Dama v stiski

Dama v stiski

Pogledi, 10. november 2014 ― Grad v Italiji je edini film tekmovalnega programa lanskoletnega canskega festivala, ki ga je režirala ženska. In, politična korektnost gor ali dol, treba je reči, da je Grad v Italiji tudi sicer zelo ženski film – krhek, prhek in nedvomno zelo oseben film z razkošno fotografijo in raztreseno glavno junakinjo, ki se vrti okrog tem želje po materinstvu, karierne blokade, romance z mlajšim moškim in kompleksnosti družinskih odnosov.

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 9. november 2014 ― Kayo Dot – Coffins on Io: + Toby Driver s svojimi projekti vedno širi, še raje pa razbija meje žanrskih konvencij. Večno ambiciozni koktejli najrazličnejšega včasih končajo prav takšni – preveč ambiciozni za želeno kvaliteto. A na CoI je bendu uspel velik podvig z reinkarnacijo temačnosti osemdesetih in, kot vedno, progresivno miselnostjo. Gothic prog? Progwave? Kayo Dot. T. K. http://theflenser.bandcamp.com/album/coffins-on-io (celoten album) milo - a toothpaste suburb: o Šele prvi milov album ne nadaljuje Američanovega vzpona, ki sicer izstopa v raperskem podzemlju že nekaj let. Antiteza tipičnega MC-ja na plati ponovno vpeljuje v svoj hip hop sanjave elemente z efektiranimi eksperimenti, ki ohranjajo organskost in ohlapno psihedeličnost, besedila pa ostajajo zabavna, sveže referenčna in kontekstualno zanimiva, a repetitivnost enakega in splošna nekoherentnost rezultirata v bledosti in hitri pozabljivosti. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=-8sTDswtXYM (celoten album) Royal Blood – Royal Blood: o Ob prvem, pa tudi ob drugem poslušanju izzvenijo nadvse prazno in zehajoče. Plehko, prežvečeno in wannabe »jackwhiteish«. No, brightonskemu dvojcu je potrebno dati priložnost. V nadaljnjih poslušanjih namreč pride do izraza užitnost, koherentnost, agresija in kompaktnost njune hard rock (z)godbe. Nikakršen presežek, vendar dostojna garažna rock'n'roll bangerjada. J. P. http://www.youtube.com/watch?v=jhgVu2lsi_k (skladba »Figure It Out«) Thom Yorke - Tomorrow's Modern Boxes + Drugi solo projekt frontmana Radioheadov in Atoms for Peace je album z dušo. Ob prvem poslušanju je sedem komadov, stisnjenih v štirideset minut, preveč eklektičnih in eksperimentalnih, da bi jih lahko označili kot poslušljive, a se glasbene sestavljanke ritmov, elektronskih zvokov in Thomovega falsetta uho ob ponovnem poslušanju hitro navadi. Yorke je v jadranju po globinah paranoidne androidnosti ponovno uspešen pri ustvarjanju samosvojega zvoka, ki ni primeren za vsako uho, Yorkovega ekspe

[GLASBA: domače] Reportaža s finala Klubskega maratona 2014

Koridor, 9. november 2014 ― Čeprav je minuli petek v Ch0 vrtel kultni Tevo Howard v okviru odličnega Gumitwistovega kolektiva in nas je v sosednji Gali vabilo vedno zabavno in sproščeno Zeleno sonce, ni bilo zavoljo Klubskega maratona nobene dileme, na katerem delu Metelkove preživeti večji del večera. Menza pri koritu je namreč že tradicionalno gostila zaključek dvomesečne klubske turneje maratoncev Radia Študent. Klubski maraton je v začetku tega tisočletja nastal na pogorišču znamenitega festivala Novi rock in je vitalnega pomena za reprodukcijo in razvoj (mladih) »untergrund« muzik in klubovja po vsej Sloveniji. Vsako leto navrže vsaj eno (praviloma več) zanimivo glasbeno ime, ki ostane. Klubski maraton je tako rekoč napovedovalec slovenske (alternativne) glasbene prihodnosti. Karmakoma, Moveknowledgement, Melodrom, Trus! in Ludovik Material je le nekaj izmed naključno izbranih imen, ki so svojo odmevnejšo pot delovanja začela na Maratonu. Večino izbrancev letošnjega natečaja je bilo že poznanih. O Your Gay Thoughts, 12 in Koala Voice smo tudi na Koridorju že kar nekaj napisali, znanca slovenskih klubskih, spletnih in radijskih omrežij pa sta prav tako Akami in Skeletonium. Še največja uganka so bili novomeški HillbillyWithAChainsaw. In ker sem prvega nastopajočega slovenskega lo-fi prvaka 12-ko, skorajda povsem zamudil zaradi poplav in se v Menzi prikazal ravno ob izdihljajih njegova nastopa, bom začel hitri koncertni pregled z zgoraj omenjeno uganko. HillbillyWithAChainsaw so bili naravnost briljantni. Zajebantski zgovorni domačijski nastop, na katerem ni manjkalo niti večminutno prižiganje motorke. Jap, motorke! Vonj bencina se je odlično sklapljal z njihovim visokooktanskim težkokategorniškim progresivnim miš mašom. Sledili so veliko konvecionalnejši (če odmislimo pando in pandico) in že morda malo izven današnjih indie trendov Koala Voice. Mladi kvartet je prikazal dostojen nastop in nakazal konkreten razvoj od časov spomladanske ŠPIL lige. Najstniško razposajeni kitarski indie poč

[FILM/TV: tuje] Pred letošnjim LIFFom smo se ustavili še v sosednji Avstriji: Dunaj v jeseni ali pripoved o dveh filmskih festivalih

Koridor, 9. november 2014 ― Iz cinefilskega zornega kota je Dunaj sleherno leto ob začetku jeseni tako epski, da bi moral David Lean posneti film o njem. Za to sta zaslužna predvsem dva filmska festivala, ki se v marsičem ne bi mogla bolj razlikovati. Najprej k Davidu. Let’s CEE je festival srednje- in vzhodnoevropskega filma, ki je letos potekal že tretjič in ponovno presegel samega sebe. Z 91 – igranimi, dokumentarnimi in kratkimi – filmi je celo potrojil število filmov, ki jih je prikazal ob svoji krstni izvedbi. Med njimi so se ponovno, tako kot vsako leto, našla tudi slovenska filmska dela, in sicer Drevo Sonje Prosenc in Projekt rak Damjana Kozoleta. Slednji je tudi tekmoval v dokumentarni sekciji, njegov protagonist, pionir performansa in body arta Ulay, pa je vodil eno od delavnic na festivalu. Ob kvalitetnih filmih, ki obsegajo tako aktualne produkcije iz regije kot tudi dela, ki so že del kanona, so prav delavnice vrhunec tega filmskega glasnika multikulturnosti, saj ponudijo podrobnejši vpogled v delovni proces nekaterih mojstrov (sedme) umetnosti, med katerimi so bili tokrat tudi István Szabó, letošnji dobitnik zvezde Uranie, nagrade za življenjsko delo, Cristi Puiu, Milčo Mančevski in Branko Lustig, s festivalom že dalj časa povezani dvakratni dobitnik producentskega oskarja. Z ozirom na dejstvo, da Let's CEE dobi večino sredstev od sponzorjev in le majhen delež, okoli 15.000 evrov, pokrijejo javna sredstva mesta in države, je potrebno za zgoraj orisani program tej zagnani ekipi zgolj čestitati. In jim tudi odpustiti nekatere pomanjkljivosti – navsezadnje celo filmski festival v Cannesu menda ni brez napak. In sedaj h Goljatu. »Moj ideal manjšega festivala [...] je Viennale. [...] Zelo cinefilski festival,« je o največjem avstrijskem filmskem festivalu pred kratkim za RTV Slovenija dejal programski direktor ljubljanskega filmskega festivala Simon Popek. A primerjati omenjena festivala bi bilo neumestno. Dunajski festival je namreč letos pogoltnil 2,8 milijona evrov, pri čemer je

Nevrotiki v kupu smrdeče žlindre

Pogledi, 9. november 2014 ― »Ni mi mar za kakršnokoli državo, narod, nacijo, raso, religijo, ideologijo, politični sistem. Pripadnost nečemu, stranke, lions klubi, skavti, vse, kar diši po organizaciji, članstvu, mi je tuje, me odvrača,« v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo pravi Marko Derganc.
Čarobnost kinodvorane v boju s svobodo na kavču

Čarobnost kinodvorane v boju s svobodo na kavču

Pogledi, 8. november 2014 ― Morda je za koga presenetljivo, da letošnji Liffe v posebni sekciji Tematska retrospektiva: Veliko platno, ki je sklepno dejanje Leta kina – Kinodvor 90, ponuja izbor filmov, ki si jih je po mnenju različnih režiserjev treba ogledati prav v kinodvorani in nikjer drugje. A oditi v kino ob obilici nosilcev in predvsem spletu, ki ponuja tako rekoč celotno filmografijo od začetka sedme umetnosti naprej, in to z malo piratske zvijačnosti celo brezplačno, še zdaleč ni več samoumevno. Zakaj bi se torej sploh odpravili v kino?
še novic